Skeptiki pogosto trdijo, da znanost o antropogenem globalnem segrevanju (AGS) ne sloni na dokazih. Res je, do neke mere je ta trditev resnična, ni pa zelo pomembna. Kajti nobena znanost ni nikoli dokončno dokazana. Znanost se ukvarja z verjetnostmi, ne z gotovostjo. Ko se verjetnost neke trditve približa 100 %, običajno govorimo, da je trditev znanstveno dokazana.

Skeptiki pravijo, da bi morali biti rezultati dvakrat preverjeni in negotovosti zmanjšane na minimum, preden bi sprejeli kakršnekoli ukrepe. To zveni dovolj razumno, ampak že ko odločevalci uporabijo znanstvene rezultate, so ti dvakrat ali večkrat preverjeni.

Znanstveniki so že desetletja z vedno večjo verjetnostjo napovedovali antropogeno globalno segrevanje (AGS). Prva ideja o tem se je pojavila že leta 1896 (Arrhenius, 1896). V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki postajali zaskrbljeni glede dejstva, da človekove dejavnosti lahko spreminjajo podnebje, vendar niso bili prepričani, ali bo to povzročilo neto segrevanje ali ohlajanje. Ko je znanost napredovala in se je vedenje o podnebnem sistemu izboljševalo, so postopoma prišli do skupnega zaključka. V zaključnem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) iz leta 2007 so združeni izsledki znanstvenih raziskav različnih področij in smeri raziskovanja. Skupni zaključek poročila je, da je z več kot 90% gotovostjo vpliv antropogenih toplogrednih plinov tisti, ki povzroča večino opaženega globalnega segrevanja.

Nekateri vidiki znanosti o antropogenem globalnem segrevanju (AGS) so poznani  s skoraj 100 % gotovostjo. Učinek tople grede je bil odkrit in določen kot pojav že leta 1820, vendar so ga fizikalno opisali in razumeli šele leta 1950. Nobenega razumnega dvoma ni, da se globalno podnebje segreva in cela vrsta jasnih dokazov vodi do sklepa, da je to posledica naših izpustov toplogrednih plinov. Nekateri drugi vidiki so manj zanesljivi, na primer hladilni neto učinek aerosola kot posledica onesnaževanja, vendar bo treba natančne vrednosti bolje proučiti.

Kaj pa preostala negotovost? Ali naj počakamo na 100 % gotovost, preden začnemo z ukrepi? Razen v matematiki in logiki človek ne živi v svetu gotovosti. Znanstveniki pridejo do sklepov na podlagi ravnovesja dokazov. Čim več neodvisnih poti vodi do potrditve znanstvene teorije, bližje je resnica. Če samo nekaterih malenkosti še ne poznamo dobro, še ne pomeni,  da dvomimo v celotno sliko: človeštvo torej povzroča globalno segrevanje.

V mnogih vidikih našega življenja menimo, da se lahko odločimo tudi na osnovi nepopolnih informacij. Ponavadi pa se zavarujemo z zavarovalno polico, tudi če obstaja le majhna možnost, da jo bomo potrebovali. Zakaj bi torej s podnebjem našega planeta ravnali drugače?