V nelegalnem vdoru v strežnike Univerze East Anglia v Britaniji novembra 2009 je bila ukradena elektronska pošta. Ko je bil izbor elektronskega dopisovanja med podnebnimi znanstveniki objavljen na internetu, so nekaj sugestivnih navedb izrabili tisti, ki trdijo, da je globalno segrevanje zarota. Številne neodvisne preiskave so proučile obnašanje znanstvenikov v njihovih elektronskih sporočilih. Vse so zanikale, da bi znanstveniki naredili karkoli narobe:

1. Februarja 2010 je Univerza zvezne države Pensilvanija objavila Poročilo preiskave, ki je obravnavalo vsa elektronska sporočila 'Climategate', v katera je bil vpleten dr. Michael Mann, profesor njihovega oddelka za meteorologijo. Ugotovili so, "da ni nobenih verodostojnih dokazov, da je bil ali je dr. Mann kdajkoli vpleten oziroma sodeloval pri neposrednih ali posrednih dejanjih z namenom, da bi skrival ali ponarejal podatke". Glede "Mikovega trika v reviji Nature" so ugotovili: "Tako imenovani “trik” ni bil nič drugega kot statistična metoda, ki jo je uporabil za združitev dveh ali več različnih vrst podatkovnih nizov na upravičen način, s tehniko, ki so jo pregledali mnogi recenzenti s tega področja."
2. Marca 2010 je komisija za znanost in tehnologijo spodnjega doma v britanskem parlamentu objavila poročilo, v katerem je zapisano, da so bile kritike CRU zgrešene in da so bila "dejanja profesorja CRU Phila Jonesa skladna s splošno prakso podnebnih znanstvenikov".
3. Aprila 2010 je Univerza East Anglia, v dogovoru s Kraljevo akademijo znanosti (Royal Society) ustanovila mednarodni odbor za znanstveno ocenjevanje, pod vodstvom profesorja Rona Oxburgha. V Poročilu mednarodnega odbora so ocenili neoporečnost raziskav, ki jih je objavil CRU in ugotovili, da ni "nobenega dokaza za načrtno znanstveno zlorabo v katerikoli raziskavi CRU".
4. Junija 2010 je Univerza zvezne države Pensilvanija objavila Končno poročilo preiskave, ki je ugotovilo, da ni "nobene osnove za obtožbe dr. Michaela E. Manna".
5. Julija 2010 je Univerza East Anglia objavila Neodvisno poročilo o pregledu elektronske pošte o podnebnih spremembah. Pregledali so elektronsko pošto, da bi ugotovili, ali se je zgodilo prikrojevanje ali skrivanje podatkov. Njihov sklep je bil: "Ni dvoma o eksaktnosti in poštenosti znanstvenikov".
6. Julija 2010 je Agencija za varstvo okolja ZDA pregledala elektronsko pošto in ugotovila, da je bila to "preprosto odkritosrčna diskusija med znanstveniki, ki so se ukvarjali s problemi, ki nastajajo pri združevanju in prikazovanju obsežnih sestavljenih podatkovnih nizov."
7. Septembra 2010 je britanska vlada reagirala na poročilo komisije za znanost in tehnologijo spodnjega doma v parlamentu pod vodstvom Sira Muira Russella. Ugotovitev glede objave podatkov je bila naslednja: "V primeru CRU znanstveniki po zakonu niso smeli objaviti podatkov". Glede poskusov spodkopavanja postopka recenzije so ugotovili: "Dokazi, ki smo jih videli, ne kažejo na to, da bi profesor Jones poskušal spodkopati postopek recenzije. Ne bi smeli kritizirati neformalnih pripomb akademikov na znanstvene članke".
8. Februarja 2011 je glavni inšpektor Ministrstva za trgovino ZDA vodil neodvisno preiskavo elektronske pošte. Našel ni "nobenih dokazov v elektronski pošti CRU, da je NOAA neprimerno ravnala s podatki".

Tako kot obstaja mnogo neodvisnih smeri dokazovanja, da človeštvo povzroča globalno segrevanje, je na podoben način mnogo neodvisnih preiskav potrdilo, da ni dokazov za potvarjanje ali zaroto podnebnih znanstvenikov v aferi Climategate.

"Mike-ov trik v reviji Nature" in "skrivanje zniževanja temperature"

Najpogosteje navedeno elektronsko sporočilo je iz pogovora Phila Jonesa glede paleoklimatoloških podatkov, uporabljenih za rekonstrukcijo temperatur v preteklih obdobjih (poudarki so moji):

"Ravnokar smo z Mike-ovim trikom v reviji Nature zaključili dodajanje podatkov v vsak niz za zadnjih 20 let (to je od leta 1981 naprej) in od leta 1961 za Keitha, da skrijemo znižanje temperature."

"Mike-ov trik v reviji Nature" se nanaša na tehniko (kot "trik v trgovanju"), ki je bila uporabljena v članku vodilnega avtorja Michaela Manna (Mann, 1998) v reviji Nature. "Trik" je tehnika grafičnega prikaza nedavno izmerjenih podatkov skupaj z rekonstruiranimi. Na ta način so trendi sodobnega segrevanja povezani s spremembami temperature skozi daljše časovno obdobje.

Najbolj splošen nesporazum glede tega elektronskega sporočila je predpostavka, da se "nižanje" nanaša na dejansko nižanje temperatur. V resnici se nanaša na zmanjšanje zanesljivosti drevesnih letnic, ki odražajo temperature po letu 1960. Ta problem je znan kot "problem razhajanja" podatkov na osnovi drevesnih letnic od izmerjenih podatkov temperature po letu 1960. Problem razhajanja so obravnavali v podrobno pregledani literaturi že od leta 1995 in namigovali na spremembo v občutljivosti rasti dreves na temperaturo v zadnjih desetletjih (Briffa, 1998). To je nedavno preiskoval tudi Wilmking (2008), ki  je raziskoval tehnike za rešitev problema razhajanja. Torej, ko gledate na elektronsko sporočilo Phila Jonesa v smislu znanosti, o kateri so razpravljali, to ni spletka podnebnih zarotnikov, pač pa strokovna razprava o razpoložljivih tehnikah ravnanja s podatki v podrobno pregledani literaturi. Več o problemu razhajanja pri hokejski palici ...

Trenberthova izjava "smešno je, da ne moremo pojasniti primanjkljaj segrevanja"

Drugo najpogosteje navedeno elektronsko sporočilo je sporočilo podnebnega znanstvenika in vodilnega avtorja IPCC, Kevina Trenbertha. Poudarjeni citat je naslednji: "Dejstvo je, da ne moremo razložiti sedanjega primanjkljaja segrevanja in to je smešno, da tega ne moremo." To je bilo v veliki večini (med skeptiki) interpretirano, da podnebni znanstveniki med seboj potihoma priznavajo, da se je globalno segrevanje ustavilo. Dejansko pa Trenberth razpravlja o članku, ki ga je nedavno objavil in ki se nanaša na planetarno energijsko bilanco – koliko neto energije vstopa v naš podnebni sistem in kam ta energija gre (Trenberth, 2009).

V članku Trenberth razpravlja, kako vemo, da se planet nenehno segreva zaradi naraščajoče zračne koncentracije ogljikovega dioksida, čeprav temperatura površja kaže občasna kratkotrajna obdobja ohlajanja. Opisano nihanje je posledica notranje spremenljivosti in Trenberth je obžaloval, da naš opazovalni sitem ne zmore v vsakem primeru razumljivo slediti pretoku energije skozi podnebni sistem. Več o Trenberthovi izjavi ...

Jedro dokazov o globalnem segrevanju, ki ga povzroča človek

Pomembno se je zavedati, da elektronsko dopisovanje vključuje peščico znanstvenikov, ki razpravljajo o nekaj koščkih iz obilja podnebnih podatkov. Tudi brez teh podatkov imamo še vedno obsežno in skladno jedro dokazov, ki so jih skrbno zbrale neodvisne znanstvene skupine križem po svetu.

Kaj so odkrili? Planet neprestano akumulira toploto. Ko seštejemo vso toploto, ki jo je planet shranil v oceanih, tleh in ozračju in energijo, ki je potrebna za taljenje ledenikov in ledenih plošč, ugotovimo, da je planet  akumuliral toploto z močjo 190.000 gigavatov v zadnjih 40 letih (Murphy, 2009). Če upoštevate, da ima tipična jedrska elektrarna moč 1 gigavat, si predstavljajte 190.000 takšnih elektrarn, ki prelivajo svojo energijo neposredno v tla in oceane, talijo led in segrevajo ozračje.

To kopičenje toplote povzroča izgubo ledu po svetu, od Arktike do Antarktike. Obe, Grenlandija in Antarktika izgubljata led s pospešeno hitrostjo (Velicogna, 2009). Celo Vzhodna Antarktika, za katero so sprva  mislili, da je prehladna in stabilna, sedaj izgublja ledeno maso (Chen, 2009). Krčenje ledenikov se pospešuje. Arktični morski led se je skrčil tako močno, da opazovanja presegajo celo najbolj črnoglede scenarije IPCC. Kombinacija segrevanja oceanov in taljenja ledu je povzročila dvig morske gladine, ki sledi zgornji meji napovedi IPCC.

Dvigajoče se temperature so vplivale na živalske in rastlinske vrste po vsem svetu. Meje razširjenosti posameznih dreves, rastlin in mnogih vrst živali se pomikajo v hladnejša območja v smeri proti poloma. Ker se v povprečju pomlad vsako leto začenja bolj zgodaj, se živalske in rastlinske vrste prilagajajo na premik letnih časov. Znanstveniki opažajo, da se žabji razplod, gnezdenje ptic, cvetenje in selitveni vzorci vsi po vrsti dogajajo bolj zgodaj v letu (Parmeson, 2003). Obstaja še mnogo drugih fizikalnih znamenj splošno razširjenega pojava segrevanja. Višina tropopavze, plasti v našem ozračju, se dviguje (Santer, 2003). Arktični permafrost, ki pokriva okrog 25 % kopnega severne poloble, se segreva in krči (Walsh, 2009). Tropski pas se širi (Seidel, 2007). Vse te posledice so skladne z globalnim segrevanjem.

Kaj povzroča prej omenjeno kopičenje toplote? Človeštvo izpušča velike količine ogljikovega dioksida v ozračje - samo v letu 2009 29 milijard ton (CDIAC). Teorija tople grede napoveduje, da več ogljikovega dioksida v ozračju ujame del toplotne energije, ki bi sicer ušla v vesolje. Kaj opazimo? Ogljikov dioksid absorbira toploto pri določenih valovnih dolžinah. S sateliti so ugotovili, da v zadnjih 40 letih manj toplote uhaja v vesolje pri teh valovnih dolžinah (Harries, 2001; Griggs, 2004; Chen, 2007). Kam gre ta presežek toplote? Meritve na površju odkrivajo, da se vrača nazaj na Zemljino površje (Philipona, 2004). Prepričljivo, povečanje se dogaja pri taistih absorbcijskih valovnih dolžinah ogljikovega dioksida (Evans, 2006). To je človeški prstni odtis na globalnem segrevanju.

Obstaja mnogo vzporednih empiričnih dokazov, da se globalno segrevanje dogaja. Vzrok je človekova dejavnost. Nekaj sugestivnih elektronskih sporočil se lahko izrabi kot uporabno odvračanje pozornosti za tiste, ki se želijo izogniti fizikalni realnosti podnebnih sprememb. Vendar v ničemer ne spremenijo našega znanstvenega razumevanja vloge človeštva v globalnem segrevanju.