Morska gladina se dviguje, ker se tali led na kopnem in ker se oceanska voda zaradi segrevanja širi. Dvig morske gladine vzajemno krepi ostale dokaze globalnega segrevanja in je obenem grožnja za obalne habitate in okolje.

Modra črta na spodnjem grafu (slika 1) jasno kaže na dvigovanje višine morske gladine, pri čemer navzgor obrnjena krivulja pomeni, da se višina gladine s časom dviguje hitreje. Oblika krivulje se ujema s trendom globalne temperature in s pospešenim taljenjem ledu na Grenlandiji in drugod po svetu.

Obnašanje morske gladine je tako pomemben diagnostični pripomoček za sledenje podnebnih sprememb, da so se skeptiki prav oprijeli zapisov o višini morja z namenom, da zasejejo dvom v ta dokaz. Gladina morja v svetovnem merilu iz leta v leto rahlo niha gor in dol, zato je možno podatke napačno interpretirati in pokazati, da je kratkotrajni prevladujoč trend raven, padajoč ali linearen. To lahko poskusite sami. Položite ravnilo najprej med dve blizu ležeči točki na spodnjem grafu in opazili boste, da lahko v zelo kratkem času ustvarite skoraj katerikoli želeni nagib zgolj z izbiro, kateri točki uporabite. Sedaj izberite bolj oddaljeni podatkovni točki. Opazili boste, da bolj ko sta točki časovno oddaljeni, bolj vaš miniaturni graf odraža velikega. Nauk? Vedno glejte na celoten niz podatkov, da se ne osmešite z izbranimi vzorci.

Slika 1. Dvig morske gladine od leta 1870 dalje na podlagi klasičnih meritev (sivo in črno) ter satelitskih meritev (rdeče). Modra krivulja prikazuje glajeno povprečje. (Church in sod., 2008)

Ostale trditve skeptikov se nanašajo na verodostojnost opazovanj, zbranih z merilniki višine morja in v zadnjem času s satelitskimi opazovanji z višinomeri.

Pri meritvah višine morja je treba upoštevati spremembe višine tal, ki jih povzročajo krajevni geološki procesi. V zvezi s tem je priljubljeno zamegljevanje dejstev, ki ga poudarjajo skeptiki. Ni presenetljivo, da se znanstveniki, ki se ukvarjajo z meritvami višine morske gladine, tega dejstva zavedajo in upoštevajo s tem povezane učinke. Moteči vplivi so upoštevani v meritvah in čeprav povzročajo nekaj šuma v meritvah, jim ne moremo pripisati opazovanega trenda navzgor.

Različne tehnične pripombe skeptikov so uperjene proti satelitskim meritvam z višinomeri. Določanje milimetrske natančnosti s satelitske orbite je resnično osupljiva tehnična mojstrovina, zatorej ni težko razumeti, čemu se nekaterim zdi takšna dovršenost neverjetna. Po pravici povedano, znanstveniki so dokazali, da je natančnost tovrstnih meritev velikostnega reda 1mm/leto. Najpomembnejše pri tem je, da ne obstaja nobena oblika ostanka napake, ki bi lahko zmotno ustvarila trend navzgor v opazovanjih.

Kot je razvidno iz vložka v zgornjem grafu, se meritve s klasičnimi merilniki višine morja in satelitskih višinomerov ujemajo z neverjetno podobnostjo. Ta dva neodvisna sistema vzajemno potrjujeta opazovani trend višine morja. Če je neka trditev odvisna od neupoštevanja določenih opazovanj ali poudarja njihovo nezanesljivost in se hkrati ne ozira na očiten trend, potem je to dokaz, da je vaše vodilo nasprotovati dejstvom. Naj vas ne zapelje razkritje le skrbno izbranega dela razpoložljivih dokazov.

S sedanjim dvigom gladine morja se navsezadnje ne pretirava, dejansko je bolj verjetno ravno nasprotno. Podatki opazovanj in spreminjajoče se razmere na določenih predelih Grenlandije namigujejo, da, če problem res obstaja, je to podcenjevanje bodočega dviga morske gladine. Strnjena poročila IPCC ponujajo konzervativno projekcijo dviga morske gladine. Ta sloni na predpostavkah o bodočem obnašanju ledenih plošč in ledenikov, ki vodijo do ocen višine morja, ki v grobem sledijo linearnemu trendu naraščanja in ne upoštevajo zadnjih desetletij. Dejansko je opazovani dvig gladine morja že nad napovedmi IPCC in močno nakazuje na pospeševanje, medtem ko se istočasno zdi, da je masna bilanca kontinentalnega ledu, ki jo predvideva IPCC, skrajno optimistična (Rahmstorf, 2010).