Severnega medveda najdemo v Arktičnem krogu in na kopnem, ki ga obdaja. Znanih je 19 podpopulacij, celotna populacija pa po zadnjih ocenah šteje od 20.000 do 25.000 medvedov. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) polarnega medveda uvršča na rdečo listo ranljivih vrst, prav tako ga na listo ogroženih vrst uvršča akt Združenih držav o ogroženih vrstah (US ESA). Kljub temu nekateri trdijo, da se je od leta 1950 število severnih medvedov povečalo in je sedaj stabilno. Kakšna je torej resnica o tej živalski vrsti?

Najprej povzemimo nekaj dejstev o številu severnih medvedov:

• Nihče natančno ne ve, kolikšna je bila populacija severnih medvedov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ocene velikosti populacije medvedov v tistem času so slonele na pripovedih lovcev in polarnih raziskovalcev in ne na znanstvenih raziskavah. 
• Na velikost populacije severnih medvedov vpliva mnogo dejavnikov, med drugimi lov, onesnaženo okolje in tudi črpanje nafte. Na precejšnje zmanjšanje nekaterih podpopulacij medvedov je najbolj vplival povečan lov, ki ga je omogočil tehnološki napredek z letali, ledolomilci in snežnimi avtomobili. Leta 1973 so z mednarodnim sporazumom o ohranitvi severnega medveda množični lov omejili in v nekaterih okoliščinah celo prepovedali. Posledica tega sporazuma je bilo povečanje populacije severnega medveda.
• Klimatske spremembe ne vplivajo enako na vse populacije severnih medvedov. Medtem ko so nekatere podpopulacije dobro proučene, imajo za druge znanstveniki premalo podatkov, da bi lahko postavljali verodostojne trditve o njihovem trenutnem in preteklem številu.

Kaj nam torej, z upoštevanjem zgoraj opisanih dejstev, povedo številke? Po poročilu skupine specialistov za polarnega medveda pri Svetovni zvezi za varstvo narave (IUCN) za leto 2009 število medvedov v osmih od 19 podpopulacij upada, v eni od njih narašča, tri podpopulacije so stabilne, za sedem podpopulacij pa znanstveniki nimajo dovolj podatkov, da bi lahko prišli do zaključkov o njihovi rasti oziroma upadu. Na sliki 1 je prikazana primerjava podatkov o podpopulacijah severnega medveda za leti 2005 in 2009.

Slika 1. Status podpopulacij severnega medveda za leti 2005 (levo) in 2009 (desno) (Vir: Skupina specialistov za polarnega medveda)

Za zmanjšanje števila severnih medvedov v nekaterih podpopulacijah sta kriva tako poslabšanje življenjskega prostora severnega medveda kot njegovo prekomerno izkoriščanje. Da bi lahko razumeli, zakaj sta obe zgoraj omenjeni instituciji (IUCN in US ESA) severnega medveda uvrstili med ogrožene vrste, je nujno, da  pogledamo, kako bodo višje temperature zraka vplivale na življenjski prostor severnega medveda v prihodnosti. Severni medvedi so visoko specializirani sesalci, ki so močno odvisni od morskega ledu, tako glede prehranjevanja kot tudi glede drugih vidikov njihovega življenjskega kroga. Satelitski podatki kažejo, da se arktični morski led v zadnjih 30 letih zmanjšuje, projekcije pa kažejo, da se bo ob višanju temperature zraka ta trend nadaljeval. Krčenje morskega ledu vpliva na življenje severnega medveda na več načinov:

• Zgodnji umik morskega ledu poleti pomeni, da imajo medvedi manj časa za lov in tako manj časa za nabiranje maščobnih rezerv.
• Razpad in zmanjšanje površine morskega ledu vpliva na več vidikov življenja severnega medveda. Zaradi razpadlega ledenega pokrova morajo medvedi preplavati večje razdalje, pri čemer porabijo večji del nabranih maščobnih rezerv. V takih razmerah se zmanjša tudi število tjulnov, ki so glavna hrana severnih medvedov. Manjši in razdrobljen ledeni pokrov ovira migracijo medvedov in gradnjo brlogov. V razmerah z razbitim ledom so medvedi tudi prisiljeni več časa preživeti na kopnem, kar vodi k bolj pogostim stikom s človekom in posledično večji umrljivosti (lov, bolezni). 

Za boljšo sliko o možnih vplivih bodočih podnebnih sprememb na populacijo severnih medvedov si lahko ogledamo podpopulacijo z najbolj južnim življenjskim prostorom, ki se je v zadnjih letih najbolj občutno spremenil. Gre za podpopulacijo v zahodnem delu Hudsonovega zaliva, ki je ena od bolje proučenih. Tu se je razpad ledenega pokrova začel bistveno prej kot pred 30 leti, kar je skrajšalo prehranjevalno obdobje medvedov za kar tri tedne. Zaradi tega se je povprečna teža samic od leta 1980 do 2004 zmanjšala za 21 %, populacija pa se je med letoma 1987 in 2004 zmanjšala za 22 %. Tudi na Aljaski je povečana umrljivost mladičev dokazano posledica zmanjšanja površine morskega ledu.

Če zaključimo, je vzrok za uvrstitev severnega medveda med ogrožene vrste vpliv bodočih podnebnih sprememb na medvedov življenjski prostor. Aktualne analize podpopulacij z dovolj podatki jasno kažejo, da večina teh upada. Nadaljnja degradacija življenjskega prostora pa bo ogroženost severnega medveda še povečala.